Intervju z Zenijem Husmanijem

Zeni Husmani po šestih sezonah odhaja iz Domžal. Borbeni vezist, ki je opravljal tudi vlogo kapetana našega moštva, bo v prihodnje nastopal v dresu turškega Giresunsporja, s katerim bo lovil uvrstitev v elitno turško Superligo. Ob odhodu se je makedonski nogometaš skozi pogovor ozrl na šestletno obdobje v rumeni družini, na katero ga bodo vezali številni lepi spomini.

Za vami je zelo plodno obdobje v rumeni družini. S kakšnimi spomini odhajate iz Domžal?

Vsaka izmed šestih sezon je poskrbela za lepe trenutke, ki mi bodo za vselej ostali v spominu. Največ mi nedvomno pomeni dejstvo, da mi je klub v celotnem obdobju stal ob strani, še posebej je bilo to vidno v težjih trenutkih - denimo takrat, ko sem se soočal s skoraj enoletno odsotnostjo zaradi poškodbe. Veliko je čudovitih spominov, najlepši pa so nedvomno povezani z našimi nastopi v Evropi in še posebej z osvojitvijo pokalnega naslova, kar je zaenkrat edina članska lovorika v moji karieri. Še posebej lep bo tudi spomin na čudovite odnose znotraj kluba, kar je v današnjem ritmu profesionalizma že prava redkost. Lahko rečem, da je bilo to najlepših šest let v mojem življenju.

Kako se spominjate svojih začetkov v našem klubu?

Prišel sem kot zelo mlad nogometaš, ki mu je še veliko manjkalo. Kluba nisem poznal, niti nisem pričakoval, da bom tukaj ostal tako dolgo. Vsi so me že na samem začetku odlično sprejeli, kar je tudi botrovali k temu, da sem se v Domžalah vselej dobro počutil.

Kako so na vas vplivali trenerji, pod vodstvom katerih ste delali v našem klubu? 

Vsi so dodali svoj delež k mojemu razvoju. Od Stevana Mojsilovića, ki je od nas zahteval maksimalno strogost in profesionalizem, do Luke Elsnerja, pri katerem sem se veliko naučil na številnih področjih. Seveda pa je imel največji vpliv na mojo kariero prav dosedanji trener Simon Rožman. Pod njegovim vodstvom sem najbolj napredoval, kar je posledica odličnega trenažnega procesa, vizionarske filozofije, novih prijemov in predvsem njegovega zaupanja. Dal je novo dimenzijo moji igri, verjel je vame in mi vlival samozavest, za kar mu bom večno hvaležen. Prav tako so mi veliko pomagali tudi njegovi pomočniki Aleš Kačičnik, Dejan Djuranović, Janez Strajnar in Jan Košir, ki so sestavljali odličen trenerski kolektiv. Rad bi poudaril, da je z njihovim delom klubu uspel izjemen napredek, kar se v javnosti morda premalo poudarja.

Odlično ste sodelovali tudi z ostalimi ljudmi v klubu …

Vsem bi se rad iskreno zahvalil, saj so nam nogometašem že z drobno pozornostjo lahko polepšali še tako zahteven dan. Vsak je v določeni meri vplival na vse nas – od terapevtov, ki so bili nenehno z nami in so skrbeli za naše počutje, do ekonoma, pa ostalih zaposlenih … Rumena družina je družina v pravem pomenu besede.

Kako težko bo slovo od soigralcev? 

Zelo. Bili smo odlična klapa, kar je tudi botrovalo k našim uspešnim igram, ki so tudi eden izmed razlogov za moj odhod. Hvaležen sem jim za njihovo podporo, pomoč in spoštovanje. Kot kapetan sem vedno skušal biti enak do vseh, kar mislim, da mi je dobro uspelo. Naše prijateljstvo bo ostalo, v nadaljevanju sezone pa jim seveda želim čim več uspešnih iger in še veliko zmag.

Ker ste bili pravi vzor za vse mlade nogometaše, morda še beseda ali dve zanje …

Najpomembneje je, da trdo delajo, saj lahko le tako pridejo do izpolnitve ciljev. Nikoli naj ne obupajo in naj poslušajo trenerje. Od vsakega lahko odnesejo veliko pozitivnega, še posebej v Domžalah, kjer je delo z mladimi resnično v ospredju. Na nogometni poti so vselej vzponi in padci, a naj slednji služijo predvsem kot dobra šola za prihodnost.

Besedilo: Alen Obrez
Foto: Lado Vavpetič in Žiga Zupan