Družina Šmid je stanovala na Krakovski ulici v Domžalah in je bila pred drugo svetovno vojno izgnana na današnjo Češko. Adolf je bil zadnji od desetih otrok in je bil leta 1939 rojen v kraju Vrhlaby, ki je bil takrat že pod okupacijo Hitlerjeve Nemčije. Družina se je v Slovenijo vrnila po vojni in Dolfe ter njegov brat Janez (Hanzi) sta se nemudoma začela ukvarjati z nogometom: ''Nogometni klub Domžale je znova začel delovati takoj po vojni, sam pa sem nogomet začel trenirati okoli leta 1950. Takrat v Domžalah ni bilo nič drugega za početi in otroci smo bili veseli, da smo lahko igrali nogomet. Že takrat je bilo delo z mladimi dokaj dobro organizirano, igrali pa smo na igrišču za gostilno Keber, kjer so sedaj novi bloki. V mlajših selekcijah smo bili med najboljšimi v kamniško-domžalskem bazenu. Sam sem bil član pionirske slovenske reprezentance, še posebej pa velja izpostaviti soigralca Andreja Vavpetiča, ki so ga lovili vsi najboljši slovenski klubi. Nekaj mojih soigralcev je igralo tudi za mladinsko reprezentanco Slovenije,'' se svojih začetkov spominja Šmid, ki je največkrat zaigral: ''…na desnem 'halfu' (branilcu op.p.) ali na desni 'vezi'. Štirica in osmica, to sta bila moja položaja. Igrala sva skupaj z bratom Hanzijem, ki je zasedal isti mesti na levi strani igrišča.''
Od začetka petdesetih let 20. stoletja je moštvo nastopalo v podzvezni ligi (ljubljanska podzveza), ki se je kot srednje kvalitetna slovenska kategorija nenehno soočala z dejstvom, da tudi najboljša moštva iz tega okolja ne zmorejo preskoka v višje tekmovanje. Konkurenca v kateri je dolga leta nastopalo moštvo Domžal se je imenovala tudi 1. podzvezni razred v katerem so bila naslednja moštva: Proletarec (Zagorje), Bratstvo (Kisovec), Hrastnik, Litija, Bela Krajina (Črnomelj), Svoboda (Vič), Poštar (Ljubljana), Duplica, Rudar (Kočevje), Partizan (Kočevje), občasno Slovan (Ljubljana) in še nekatera druga moštva. Skoraj vsaka tekma je bila svojevrsten derbi, ki se je odlikoval z veliko borbenostjo ekip: ''Za člansko ekipo sem igral več kot deset let, naš največji rival pa so bili sosedje iz Kamnika. Ob igrišču se je zbralo veliko ljudi, tudi več sto jih je spremljalo naše derbije s Kamničani. Za rang lige, v kateri smo igrali, je bilo to ogromno. Nastopali smo v podzvezni ligi, ki je bila daleč od najvišje ravni, ki jo je takrat predstavljala jugoslovanska liga,'' se spominja Šmid, ki je z Domžalami največji uspeh dosegel leta 1965 v pokalu maršala Tita. Zapovrstjo so premagali nekaj uglednih nasprotnikov. Med drugim so bili boljši od člana slovenske republiške lige Rudarja iz Trbovelj. Naslednji nasprotnik domžalskih nogometašev je bilo drugo moštvo Olimpije, v katerem je igralo več tedanjih igralcev prvega moštva. Domžalčani so se že z uvrstitvijo v finale pokalnega tekmovanja za območje ljubljanske podzveze za leto 1965 zelo odlikovali in dosegli – kar zadeva pokalno tekmovanje – enega največjih uspehov tedanjega časa: ''Ekipa se v tistih časih ni veliko menjala. Vseh deset let smo tako rekoč igrali eni in isti igralci. Še danes lahko naštejem prvo enajsterico. Vratar je bil Vinko Kušar, desni bočni Andrej Nahtigal, levi bočni Karlo Pest, ki je hodil v usnjarsko šolo in se je poročil v Domžalah. Srednji branilec je bil Lado Fele, levi branilec Vinko Brlec, ki je žal že pokojni, desni branilec sem bil jaz. Na desnem krilu je bil Zagorjanov Francl iz Doba, pisal se je Rode. Levo Krilo je igral Janez Pogačar iz Jarš, desni zvezni igralec je bil Tone Videmšek iz Doba, levi moj brat Hanzi. Napadalec pa je bil Andrej Vavpetič, za katerega se je borila celotna Slovenija. Bili smo prava klapa in res smo dobro igrali.''
Šmid je igral tudi pod vodstvom trenerja Filipa Lesjaka, ki je v svojih dveh letih delovanja v Domžalah pustil velik pečat. Postavil je sistem dela, ki je že na začetku zajemal selekcijo starejših članov, mladincev in pionirjev. Med temi je poiskal nadarjene nogometaše, katerim je dve leti posredoval svoje znanje in jih pripravljal na večje dosežke v nogometu. Lesjakovo obdobje je prineslo Domžalam izredno bogat nogometni kader igralcev, s katerimi je bil nato NK Domžale zagotovljen priliv igralcev za tekmovalne obdobje tja do leta 1970. Ob Lesjaku je Šmid izpostavil še Janka Šuštarja: ''On je bil najbolj zaslužen, da je klub sploh deloval, saj je brezplačno urejal igrišče, skrbel za registracije, pisal za časopise, kasneje s svojim fičkom poskrbel tudi za kakšen prevoz, njegova žena je prala drese... Ker ni bilo denarja smo na bližnja gostovanja, v Ihan, Dob, Jarše, Moravče… večinoma hodili s kolesom. Velikokrat sta se tudi po dva vozila na enem kolesu. To je bilo posebno veselje. Na daljša gostovanja smo šli tudi s tovornjakom. Skočili smo na 'kason' in se peljali. Vse smo preživeli. Za igranje takrat seveda nismo dobili plačila. Po tekmah smo dobili le pijačo in jedačo v gostilni Keber. Stane in njegov oče Stane starejši sta prav tako igrala nogomet v Domžalah.'' Eno najdaljših gostovanj v njegovem igralskem obdobju je bilo v Vipavi, od koder prihaja zelo zanimiva anekdota: ''V Vipavi smo se pomerili s tamkajšnjim vojaškim klubom. Vedeli so, da smo veseljaki in da radi tudi kaj popijemo, zato so nam že pred tekmo za gol namesto vode nastavili sod vina. Bilo je izjemno vroče, zato smo večkrat med igro vzeli v roko zajemalko in se osvežili. Ob polčasu je večina ekipe le še stežka stala na nogah in temu primeren je bil seveda tudi rezultat. Vipava je imela takrat močan klub in vse je bilo lepo urejeno,'' se z nasmeškom na obrazu prigode spomni 76-letni Domžalčan, ki se je po igralski karieri posvetil trenerstvu.
Ob vodenju članskega moštva Domžal mu je najbolj v spominu ostala prigoda z zelo uspešnim nekdanjim igralcem in trenerjem Domžal Darkom Birjukovim, ki je sedaj že drugo leto trener mladinskega moštva: ''S Črnučami smo igrali zelo pomembno tekmo za preboj v višjo ligo. V nasprotni ekipi je bil tudi Darko Birjukov, ki je v Črnuče prišel iz mostarskega Veleža in je bil njihova gonilna sila. Črnuče so bile takrat zelo močne in odločil sem se , da Birjukovu namenim posebnega čuvaja. Srečo Vugrinec, ki je hodil na usnjarsko šolo in se je kasneje oženil v Domžalah, je v naši ekipi igral branilca in je bil vseh 90 minut zadolžen za Birjukova, ki je igral na položaju levega zveznega igralca. Sreču sem naročil: 'Srečo, ti ga moraš držati celotno tekmo. Ob njem moraš biti tudi takrat, ko nima žoge. Nobene druge zadolžitve nimaš.' Na veliko presenečenje smo zmagali z 2:1. Ko je Birjukov kasneje prišel v Domžale kot igralec, me tudi pogledal ni. Čez čas sva vendarle uspela vzpostaviti stik,'' z zanosom pripoveduje Šmid, ki je svoje aktivno obdobje v Domžalah končal kot trener kadetov in mladincev: ''Klub je veliko igralcev dobil iz Tehnikuma, ki je bila edina usnjarska šola v Jugoslaviji. Ta je bila skupaj s kovinarsko šolo neposredno ob stadionu. Tudi hči je hodila v to šolo in med njenimi sošolci so bili dekle iz Trzina, še dva druga Slovenca, vsi ostali pa so prihajali iz vseh držav nekdanje Jugoslavije ter tudi Afrike. Mlajše selekcije in tudi člansko moštvo Domžal so se vedno dopolnjevali z dijaki te šole. Ekipa v Domžalah je bila zaradi tega vedno narodnostno mešana, veliko pa se jih je tudi priženilo v Domžale.''
Šmid je bil trener mlajših selekcij tudi pod predsedovanjem Staneta Oražma, ki je vodenje kluba prevzel leta 1996: ''Bil sem trener kadetov in mladincev. Igralce za mlajše selekcije ni bilo težko pripeljati, a je bil problem v tem, da je bila organizacija dela pred prihodom Oražma prepuščena trenerjem. Ni bilo prave povezave ali pa strategije dela, težave so bile z opremo in zato so mnogi tudi hitro obupali. Tako sem šel večkrat po blokih in novačil igralce. Takrat še ni bilo računalnikov in tudi prave konkurence v drugih športih ni. Manjši del je odnesla le košarka, drugega pa ni bilo. Prav zaradi slabe organizacije sem imel težave s številom igralcev, tako da so nekateri igralci igrali za obe ekipi. Po domače povedano smo morali malo goljufati. Takrat kadeti in mladinci še niso skupaj hodili na tekme, tako da nasprotniki niso vedeli, da so isti igralci igrali na obeh tekmah. Janko Šuštar je bil mojster knjižic in je vedno znal stvari prirediti tako, da so imeli vsi pravico nastopa oziroma so zaigrali na drugi knjižico. Nekoč so nas v Jaršah ujeli, ko je bil Toni Dimčev, ki je bil takrat krepko najboljši napadalec v Sloveniji, kaznovan in je s seboj na tekmo vzel drugo izkaznico. V Jaršah so ga seveda poznali, zato so ga povprašali po datumu rojstva, a mu je Janko pozabil povedati potrebne informacije in stvar je bila končana, tekma pa izgubljena. Danes je kaj takega nemogoče, včasih pa smo vsi bolj ali manj malo štrikali, da so se zadeve izšle,'' je z novo anekdoto postregel Dolfe, ki je navdušen nad razvojem domžalskega nogometa: ''Vsa čast Stanetu Oražmu. Če njega ne bi bilo, bi nogomet v Domžalah ostal na amaterski ravni. Ob njem trenutno ne vidim osebe, ki bi lahko ta klub držala na tako visoki ravni. Bojim se, da bo vsega konec, ko bo enkrat odšel.''
Dolfe Šmid je bil in ostal nogometni romantik, zato mu moderni nogomet ni najbolj pri srcu: ''Ne maram kritizirati, ker sem bil sam trener in igralec. Nogomet se je skozi leta močno spremenil. V mojem času se je igralo z žogo, sedaj pa je v ospredju taktika. Velik poudarek je na postavitvi igralcev in ekipe poizkušajo do rezultata priti tudi brez igre. Iz mojega stališča je samo igro težko oceniti. V mojih časih smo imeli pet napadalcev, pet branilcev ter vratarja in to je bilo to. Včasih smo igrali veliko lepši nogomet, ker je žoga tekla od noge do noge in vselej je bilo dovolj prostora za igro. Sedaj je v ospredju taktika in onemogočanje nasprotnika, torej način igre, ki sem ga tudi sam uporabil na tekmi proti Črnučam. Včasih nismo toliko tekli, ker je žoga lepo potovala in je ni bilo potrebno loviti. Bili smo nogometni romantiki, sedaj pa so v ospredju druge stvari,'' je izjemno zanimiv pogovor zaključil Šmid, ki še vedno s srcem navija za NK Domžale in si želi, da bi že letos ob Kamniški Bistrici slavili tretji naslov državnega prvaka. Pohvalil je tudi delo Luke Elsnerja, ki ima po njegovem mnenju vse potrebno, da z Domžalami poseže po najvišjih mestih.
Pri pripravi članka gre posebna zahvala Alešu Šmidu, sinu Adolfa Šmida, in Matjažu Brojanu, avtorju knjige 80 let nogometa v Domžalah.
Tekst: Grega Krmavnar
Foto: Grega Krmavnar, osebni arhiv Adolfa Šmida
