Po desetih sezonah potenja na slovenskih prvoligaških zelenicah se selite na Poljsko. Kakšni so občutki ob prvi selitvi na tuje?
Vsekakor sem izredno vesel, da sem po vseh teh letih igranja v Sloveniji končno prestopil v tujino. To je cilj vsakega igralca, ki se dokazuje v slovenskih klubih. Poljska je odličen naslednji korak v moji karieri. Že po nekaj dnevih v Gliwicah sem spoznal, da je tukajšnji nogomet svetlobna leta pred našim. Seveda ne govorim o kvaliteti na igrišču, ampak predvsem z vidika navijačev in pozornosti medijev.
Večino kariere ste igrali na sredini igrišča, v Domžalah pa ste se dokazali na mestu branilca. Zakaj ste v zadnjih dveh sezonah uspeli narediti takšen preskok v kvaliteti vaše igre?
Na mesto branilca me je v Domžalah prvič postavil že Darko Birjukov. V nadaljevanju sem sicer igral na različnih mestih, naposled pa sem se ustalil v obrambi, kjer sem s časom tudi zelo napredoval. Žal mi je, da sem tako pozno našel svoj naravni položaj, saj me je že pri 16 ali 17 letih v obrambo postavil Jani Žilnik, toda sam sem si vedno bolj želel igrati v sredini. Lanska sezona je bila prelomna in resnično odlična, tako na ravni ekipe kot tudi mene osebno. Izbran sem bil v najboljšo enajsterico lige, na kar sem izredno ponosen.Veliko zaslug za dobre igre in moj razvoj imajo vsekakor soigralci. V imenitnem vzdušju, s tesno povezanostjo in željo smo poskrbeli za super sezono. Ne smem pa pozabiti niti na člane strokovnega vodstva, na čelu z Luko Elsnerjem in Rokom Hanžičem, brez katerih verjetno še danes ne bi zaigral v tujini. Po vseh težavah, ki sem jih imel s prejšnjim trenerjem, so me vrnili v življenje, zato se jim moram na tem mestu še enkrat iskreno zahvalil za vse, kar so storili zame. Ne smem pa pozabiti niti na predsednika Staneta Oražma in športnega direktorja Mateja Oražma, ki me v želji po prestopu v tujino nista omejevala.
V Domžalah ste preživeli štiri leta. Kaj bo najtežje pustiti za seboj?
Glede na to, da se nama je s Tino v času bivanja v Domžalah rodila hčerka in da sva si tukaj ustvarila družino, bodo Domžale vedno imele posebno mesto v mojem srcu. Mesto bom zagotovo pogrešal, tako kot tudi moje soigralce, med katerimi sem našel ogromno zelo dobrih prijateljev. Ne smem pozabiti niti na ljudi v upravi in pisarnah, brez katerih klub ne bi deloval in prav z vsemi sem v odličnih odnosih. Vse to bom zelo težko pustil za seboj, ampak pred menoj so novi izzivi, ki se jih izredno veselim.
Kakšne so vaši načrti na Poljskem?
Vsekakor je prva stvar, da si izborim mesto v prvi enajsterici. Najpomembneje je, da bom čim več igral in da se bosta moji punci, ki prihajata za menoj, odlično počutili v novem okolju. Moje ambicije so, da z novim klubom dosežemo oziroma presežemo zastavljene cilje in da čim dlje ostanem v tujini.
Pri prilagajanju na novo okolje vam bo zagotovo pomagal Saša Aleksander Živec, ki je že leto dni v Gliwicah. Kakšno je bilo prvo snidenje z njim in kaj vse vam je že povedal?
Snidenje je bilo zelo zabavno, saj sva v stikih ostala tudi po njegovem odhodu iz Domžal. Zelo sem vesel, da imam na voljo prijatelja, ki mi v prvih dneh na Poljskem zelo pomaga. Vem, da bi bilo brez njega veliko težje. Naučil me je že nekaj njihovih kletvic (smeh) in pokazal restavracije, kjer se zadržujejo s soigralci. Na vsakem koraku je očitno, da ga imajo ljudje zelo radi. S svojimi dobrimi igrami si je pridobil spoštovanje soigralcev, navijačev in tudi ljudi v klubu.
Kaj sporočate svojim nekdanjih sodelavcem?
Vsem ljudem v klubu in seveda soigralcem, na čelu s kapetanom Nejcem Skubicem, s katerim sva postala odlična prijatelja, želim uspešno sezono. Prepričan sem, da bodo izpolnili zastavljene cilje. Pogrešal vas bom! Gremo skupaj do vrha!
Tekst: Grega Krmavnar
Foto: Lado Vavpetič in Grega Krmavnar
