V soboto je bil dokončno sklenjen prestop velikega upa slovenskega nogometa in otroka domžalskega kluba Jana Repasa, ki se seli v Francijo, kjer bo v prihodnjih štirih sezonah nastopal v dresu tamkajšnjega prvoligaša Caena. Od 20-letnega nogometaša smo se včeraj tudi uradno poslovili v domžalskem Športnem parku, zadnjo tekmo pa bo sicer odigral v četrtek, ko se bo rumena zasedba na povratni tekmi 4. kroga kvalifikacij za evropsko ligo pomerila z Marseillom. Ob sklenitvi enega največjih prestopov v zgodovini Nogometnega kluba Domžale, smo z nogometašem iz Količevega opravili daljši intervju.
Jan, začniva z najbolj splošnim vprašanjem. Kako se počutite ob sklenjenem dogovoru za prestop v francoskega prvoligaša Caen?
Ko je pred teboj takšna nagrada, kot je prestop v Caen, je težko ostati ravnodušen. Počutim se odlično, zadovoljen sem, da je naposled prišlo do dogovora. Novega izziva, ki je pred menoj, se zelo veselim, še posebej, ker gre za prvo selitev v moji karieri. V glavi se mi poraja veliko vprašanj, a vse to je normalno. Najbolj pomembno je, da imam resnično dober občutek glede kluba, v katerega se podajam.
Kdaj je prišlo do prvih stikov s predstavniki francoskega kluba?
V mojem novem klubu so me opazovali že nekaj časa, predvsem pa na evropskih tekmah, ki smo jih odigrali v tej sezoni. Kot sem izvedel v pogovoru s predstavniki Caena, so v klubu že imeli kar nekaj informacij o meni in mojih dosedanjih igrah, kar me seveda zelo veseli. Komaj že čakam prvi trening z novimi soigralci in pod vodstvom novega trenerja. Tudi v novem klubu me vsi že močno pričakujejo.
Gre za klub, ki se je v preteklosti že večkrat dokazal z odličnim delom z mladimi nogometaši. Ali je bil to eden izmed razlogov, zakaj ste se odločili za Caen?
Seveda, saj je v tej fazi kariere najpomembnejši moj razvoj. Zanimale so me le možnosti, ki bi imele dobro zastavljen program za napredek in kjer bi dobil dovolj priložnosti za dokazovanje. Seveda mi v tujini ne bo nič podarjenega, vseskozi bom moral garati in se iz treninga v trening dokazovati. Menim, da je Caen prava izbira, prihaja namreč iz izjemno kakovostne francoske lige, klub pa je kombinacija mladosti in izkušenj. Sem željan trdega dela, vsekakor pa bom naredil vse, da to ne bo moja končna postaja in da bom nekoč stopil še stopničko višje.
Francosko prvenstvo spada med najboljše v Evropi, v njem pa igra tudi nekaj največjih svetovnih zvezdnikov nogometa.
Igranje v ligi, ki spada med pet najboljših v Evropi, je seveda nekaj izjemnega zame. Veselim se teh tekem in dokazovanja proti nekaterim najboljšim nogometašem na svetu. V francoski ligi nas čaka izjemen ritem, ki sem ga nekoliko že lahko okusil na tekmi proti Marseillu.
Kakšne informacije imate o klubu, ekipi?
Najprej sem seveda odprl Google in vanj vtipkal ime kluba (smeh). Pozanimal sem se o zgodovini kluba, igralskem kadru, štabu, navijačih … Imajo lep stadion, dobro vzdušje, veseli pa me tudi velikost mesta, ki ni preveliko. Menim, da se bom v novem okolju dobro znašel, veselim pa se tudi učenja francoskega jezika.
Kakšni so bili za vas ti zadnji dnevi, ko je že bilo veliko govora o prestopu?
To obdobje je bilo zelo naporno in stresno zame, pa tudi za mojo družino. Naprej je bilo treba o selitvi zelo dobro premisliti, naposled pa se o njej tudi odločiti. V minulem tednu, ko so se govorice začele stopnjevati, nas je čakala tekma z Marseillom, ki je bila moj glavni miselni fokus v tem času. Veseli me, da je dogovor tudi uradno sklenjen in da se lahko sedaj dokončno osredotočim na prihodnje izzive. Najprej na tistega v Marseillu, nato pa na nastopanje v dresu mojega novega kluba.
Že sami ste omenili, da je v tem času prišla tudi tekma s francoskim Marseillom, s katerim se boste v prihodnje kar pogosto srečevali. Je bila motivacija na tej tekmi še toliko večja?
Glavna motivacija je izvirala iz želje po dobrem rezultatu in pomoči svojemu klubu. Ob tem pa sem tudi vedel, da bodo tekmo gledali tudi v mojem novem klubu. Posebnega pritiska zaradi tega nisem čutil, so mi pa iz Caena po tekmi čestitali in mi sedaj tudi zaželeli srečno na četrtkovem povratnem obračunu.
To bi bil sanjski razplet moje zgodbe v Domžalah. Vsi skupaj bomo naredili vse, da se moštvo uvrsti v skupinski del Lige Evropa. Četudi sam tam ne bi nastopal, pa bi zagotovo bil največji navijač rumene družine. To evropsko obdobje v tej sezoni je bilo res posebno, zato bi si zavoljo vseh želel, da se nadaljuje tudi jeseni.
V Domžalah ste sicer prehodili vso svojo nogometno pot. Kako gledate na to dolgo in bogato obdobje?
Težko bi opisal vsa svoja občutja, ko pomislim na teh trinajst let, ki sem jih preživel v domžalskem klubu. Del rumene družine sem pravzaprav dve tretjini svojega življenja. V tem času so bili številni nepozabni trenutki, v mlajših kategorijah sem osvojil praktično vse, kar se je osvojiti dalo. Veseli me, da sem tudi člansko pot kronal s pokalnim slavjem, pa tudi z evropskimi nastopi. Seveda so bili v teh trinajstih letih številni vzponi in padci, a se bom spominjal le najlepših trenutkov, ki jih je bilo ogromno. Od prve tekme, ki sem jo odigral pri sedmih letih, do debija na članskem nivoju. Ta klub nosim v srcu, ljubezen do njega pa bo ostala za vselej.
Kako se je sicer vse skupaj začelo? Zakaj ste se odločili za nogomet in kdaj ste se pridružili prvim treningom?
Moje nogometno udejstvovanje se je začelo pred družinsko hišo, kjer se kar nisem mogel ločiti od svoje žoge. Nato sem se v osnovni šoli vpisal v nogometni krožek, kaj hitro pa sem dobil vabilo iz domžalskega kluba. Moj prvi trener je bil Sead Rosič, ki me je vodil tudi na moji prvi tekmi. Spomnim se, da sem jo odigral zelo dobro, kar je bil povod za še večje navdušenje nad tem športom. Nato sem prehodil pot skozi pravzaprav vse selekcije do članske, v tem času pa so bili moji trenerji še Marko Završan, Tomi Bronič, Dejan Dončić, Darko Birjukov, v članski zasedbi pa nato Luka Elsner in seveda Simon Rožman.
Kako je za Domžalčana nastopiti v dresu svojega matičnega kluba?
Kot majhen otrok sem gledal vse tekme članskega moštva, obiskoval tudi nekatere treninge in z občudovanjem spremljal nogometaše, ki so v tem času igrali v Domžalah. Ob tem pa je v meni vse bolj rasla želja, da bi nekoč tudi sam igral na njihovem mestu. Zelo sem ponosen, da mi je to uspelo, sem pa seveda vselej trdo delal, da sem prišel do uresničitve teh sanj.
V članski konkurenci ste prvič nastopili še kot mladinec, in sicer 28. novembra 2015 proti Kopru. Kako ste tedaj doživljali svoj debi?
Začetek ni bil lahek, imel sem precej treme (smeh). Odigral sem dvajset minut, moštvo je zmagalo, sam pa sem imel tudi dva strela proti nasprotnikovim vratom, ki pa nista bila ravno nevarna, kar je bila posledica ravno treme. Seveda pa sem bil zelo ponosen, kot sem že dejal, je bila to moja dolgoletna želja.
Kaj si boste v obdobju nastopanja za člansko moštvo najbolj zapomnili?
Brez dvoma pokalno zmagoslavje v Kopru, saj gre za prvo člansko lovoriko v svoji karieri. Bilo je precej lepih trenutkov – od prvega gola, do prve asistence, do prve evropske tekme. Zelo rad se spomnim lanskoletnega spektakla proti West Hamu, pa denimo tudi četrtkove tekme proti Marseillu. Sploh to zadnje obdobje mi bo vselej ostalo v spominu, saj je med nami vladalo res odlično vzdušje.
Največ priložnosti ste dobili ravno v času, ko ste trenirali in nastopali pod vodstvom Simona Rožmana. Kako bi opisali vajino sodelovanje?
Ne najdem besed, s katerimi bi se mu lahko zahvalil za vse, kar je naredil zame. Za vselej mu bom hvaležen, da je verjel vame in da mi je ponudil priložnost. Vseskozi mi je zaupal, mi pomagal in me usmerjal. Če ga ne bi bilo, se moja kariera zagotovo ne bi tako hitro povzpela … Njegov način dela me je navdušil že na prvem treningu. Pod njegovim vodstvom smo se srečali s sodobnim, napadalnim načinom nogometa, ki lahko poudari vse dobre lastnosti posameznega nogometaša. Prepričan sem, da je njegova nogometna filozofija idealna za vse, ki si želijo napredka, predvsem pa za številne mlade nogometaše, ki jih v Domžalah ne manjka.
Zadnjo domačo tekmo ste odigrali pred polnimi Stožicami domžalskih navijačev, ki so tudi v preteklosti že znali ponesti ekipo do dobrih rezultatov. Bili ste eden ljubljencev občinstva, kar se je s stoječimi ovacijami na nedeljski tekmi proti Aluminiju še enkrat več potrdilo. Boste pogrešali domžalske privržence in našo rumeno družino?
Zagotovo. Občutki, ki so nas prevevali na tisti četrtkovi tekmi, bodo ostali v spominu. Polne tribune, povsod rumene majice, glasno navijanje. Fantastično in nepozabno. Našim navijačem bi se res rad zahvalil za vso podporo v tem času. Meni kot Domžalčanu te stvari še toliko več pomenijo, rumeno družino pa bom seveda zelo pogrešal. A saj veste, morda bom precej kilometrov stran, a občutek pripadnosti domžalskemu klubu ne bo nikoli izginil.
Kot otrok našega kluba ste nedvomno inspiracija številnim mladcem v Mladinskem nogometnem centru. Kaj bi svetovali vsem mladim nogometašem, ki želijo stopati po vaši poti?
Naj vztrajajo, ne glede na to, da bodo na njihovi poti številni vzponi in padci. Naj poslušajo trenerje, starše, naj dajejo svoj maksimum, predvsem pa naj verjamemo v cilje, ki so si jih zastavili.
V Nogometnem klubu Domžale se kali tudi vaš mlajši brat Žiga, ki je trenutno del kadetske selekcije. Kako on gleda na vas, starejšega brata, ki je pustil pečat v članskem moštvu in si priigral prestop v Francijo?
V prvi vrsti je zelo vesel zame. Sva zelo povezana, tudi sam pa si želi, da bi nadaljeval družinsko tradicijo v članski ekipi Domžal (smeh). Menim, da ima izjemno velik potencial. Če bo še naprej tako pridno delal, mu bo to tudi hitro uspelo.
Za konec pa še priložnost za zahvalo vsem, ki bi jih radi izpostavili ...
V prvi vrsti bi se rad zahvalil družini, ki mi je vseskozi stala ob strani in pomagala od samega začetka ukvarjanja z nogometom. Zavedam se vseh odrekanj, vseh časovnih in logističnih težav, prevozov na treninge in tekme, nakupov nogometne opreme … Družina mi je dala največ in za to jim bom večno hvaležen. Posebna zahvala gre tudi trenerju Simonu Rožmanu, ki mi je dal ogromno v tem zadnjem letu. Pa seveda vsem trenerjem, s katerimi sem sodeloval, celotnemu strokovnemu vodstvu, vodstvu kluba, navijačem … Vsem ljudem, ki so me obkrožali, bi se rad iskreno zahvalil za vsako malenkost, ki me je pripeljala do te točke.
Besedilo: Alen Obrez
Foto: Lado Vavpetič
