Zdravniška služba. Izjemno pomemben del vsake športne ekipe, ki pa ni neposredno izpostavljen javnosti. V Nogometnem klubu Domžale za člansko moštvo skrbijo trije terapevti - Martin Zupančič, Denis Berginc in Rok Žabkar. Z njimi smo ocenili aktualno obdobje.
Martin Zupančič: “Glavna razlika med delom doma in delom na pripravah je zagotovo ta, da imamo tako terapevti kot fantje na voljo veliko več časa. Z igralci smo vseskozi skupaj in smo tako lahko maksimalno osredotočeni na najpomembnejšo zadevo, njihovo zdravje. Ko smo doma, nas to najbolj ovira, saj ima vsak izmed igralcev svoje obveznosti življenjske narave, zaradi katerih je potrebno pri samih terapijah sklepati kompromise, ob večdnevnem bivanju v hotelu pa je priložnost za nemoteno delo od jutra do večera. Vse skupaj posledično poteka veliko bolj umirjeno in poglobljeno. V času priprav je večja tudi udeležba na treningih. Med sezono, ko se je potrebno posvečati igralcem na stranskem tiru, je to malce drugače. Sedaj smo torej redno zraven vsi trije in tako nudimo podporo trenerjem v trenažnem procesu.”
Denis Berginc: “Najpogostejša težava pri igralcih značilna za to obdobje sezone je utrujenost. Priprave imajo to težo, da se v tem obdobju leta dela bazo oziroma podlago za praktično celotno leto. Obremenitve so torej izdatnejše. Fizični napori zahtevajo večje vložke s strani vsakega posameznika, posledično pa fantje potrebujejo več pozornosti zdravniške službe. Specifika dela je sicer podobna splošni, največjo razliko pa zagotovo predstavlja regeneracija. Mišično utrujenost rešujemo na več načinov, ob številnih masažah in raztezanju mišic so zelo koristni Normatech (kompresijske hlače), Game Ready (ledeni škornji) in Hypervolt (masažna pištola), ki ga igralci pridno uporabljajo. Razpolagamo pa še s tekerjem, ultrazvokom in udarnimi valovi. Povedati moram tudi, da je poškodb pri nas sedaj bistveno manj, za kar moram potrkati. Res jih nimamo veliko, je pa, kot sem že dejal, veliko več dela z mišicami, a to je povsem obvladljivo.”
Rok Žabkar: “Delo ni razporejeno po principu točno določenega urnika oziroma zaporedja. Kdor je v danem trenutku prost, tisti terapevt se posveti igralcu, ki je naslednji na vrsti, razen, če je seveda nekdo navajen nečesa in tako delo poteka tudi med letom v klubu. Pred dopoldanskim treningom so v ospredju ogrevanja mišic in bandaže igralcev. V času treninga smo pozorni na igralce. Njihovo gibanje, v kolikor kdo prejme kakšen udarec pa mu seveda poskušamo pomagati. Opoldanske oziroma zgodnje popoldanske obveznosti zajemajo terapije posameznih fantov, ki to potrebujejo, masažam in sproščanju mišic pa se posvetimo po drugem treningu, v večernih urah. Posebnost bivanja na pripravah je analiza dela. Ker imamo več časa, v večernih urah pregledamo opravljeno delo, si zapišemo podrobnosti vsake terapije in postavimo načrt za naslednje dni. Vsem terapevtom je zagotovo najlepše takrat, ko je obseg dela manjši. To pomeni, da so fantje zdravi, na voljo za igranje, kar hkrati veseli tudi trenerski štab. Upam, da bo tako še dolgo.”
Besedilo: Nejc Berce
Foto: Lado Vavpetič
