Slobodan Vuk je dres Domžal nosil 13 let. V tem času je postal klubski rekorder po številu odigranih tekem (271) in doseženih zadetkov (67). Z izjemo enoletne avanture na Norveškem je preostanek nogometnega življenja preživel ob Kamniški Bistrici, kjer pa bo aktiven tudi v prihodnje. Le da v drugi vlogi. Pridružil se bo organizaciji.
Slobodan, po 13 letih je konec prvoligaškega nogometa …
“Za mano je dolgo obdobje v Domžalah. Od leta 2010 pa vse do danes sem tukaj preživel veliko lepih trenutkov. Bili so tudi manj lepi, a to je šport. Nogomet mi je dal zares ogromno in hvaležen sem vsem, ki so mi cel čas stali ob strani. To, da zaključujem kot najboljši strelec in rekorder po številu odigranih tekem, si štejem v veliko čast. Občutki so sicer mešani. Ob koncu prvoligaške kariere sem na trenutke razmišljal, da bi lahko podaljšal še za kakšno leto ali dve. Na koncu smo s klubom sprejeli odločitev, da temu ne bo tako. Vse skupaj sem hitro predelal in se obrnil k novim izzivom. Domžalam bom pomagal pri različnih organizacijah, nogometa pa ne bom še v celoti opustil. Igral bom za Dob. Malce za dušo, malce pa, da jim pomagam pri vrnitvi v 2. SNL.”
Kakšni so bili začetki?
“V Domžale sem prišel iz tretje lige in zame je to bilo nekaj povsem novega. Šok. Preskok je bil ogromen. Sami treningi, zahtevnost, vsi napori. Potreboval sem nekaj časa, me je pa najprej poslal na igrišče tedanji članski trener Darko Birjukov. Odločil se je zame v navezi s športnim direktorjem Matejem Oražmom, ki je dobro začel svojo pot. Takrat so bili zraven tudi nekateri starejši igralci kot sta Luka Elsner in Ivan Knezović. Sploh Luka je veliko pomagal z nasveti. Njega se zelo dobro spominjam.”
Kdaj si v Domžalah najbolj užival?
“Najbolj sem užival v prvem obdobju pod vodstvom Simona Rožmana. Fantastičnih šest mesecev je nato pospremil prestop na Norveško. Takrat smo imeli zares dobro ekipo. Igrali smo napadalno, pritiskali na nasprotnika in ob tem sem v pol sezone dosegel tudi osem golov. Poškodb na srečno ni bilo. Ta del je bil zame zagotovo najlepši v nogometu. Evropa je bila pika na i. Tam se igrajo prave tekme. Zraven sem bil pri številnih evropskih podvigih in verjetno se sploh ne zavedamo, kaj vse nam je uspevalo.”
S kom si se uspel najbolj povezati po zaslugi nogometne kariere? Družini sicer verjetno ni bilo vselej lahko …
“Darko Zec. Skupaj sva bila dolgo časa in še danes se druživa. Žiga Kous, Juninho pa Matej Podlogar. To so osebe, ki sem jih spoznal v tem prelepem športu. Z njimi sem neprestano v stiku. So seveda tudi ostali tukaj, a omenjeni mislim, da so postali najbližji prijatelji. Usklajevanje z družino v tem času ni bilo enostavno. Težko je bilo, saj se je morala prilagajati z dopusti, praznovanji. Večkrat smo jih zamudili kar vsi. Podrediš se temu, vse obrneš v to smer.''
Kako je bilo na Norveškem? Eno leto si igral za Tromso.
“Zelo dobra izkušnja. Predvsem življenjska. Spoznal sem ljudi, ki so mi precej pomagali. So iz področja Balkana, zato je tudi zaradi tega bilo lažje. Lepo je bilo videti malce drugačen način nogometa. Sama kvaliteta nogometa ni toliko boljša, vse okrog tega pa je na višjem nivoju. Infrastruktura, gledalci, ambient. Čisto nekaj drugega.”
Ali bi kaj spremenil tekom kariere, ko se ozreš nazaj?
“Bi. Vsekakor bi. Ko sem prispel v Domžale iz tretje lige, bi se najprej za šest mesecev zaprl v fitnes. Posvetil bi se fiziki. Nato bi šele začel razmišljati o nogometu. Preprosto nisem bil dovolj dobro pripravljen, kar je kasneje vodilo do številnih poškodb.”
Kako bi primerjal obdobji začetka in konca prvoligaške kariere?
“Kvaliteta ekip v primerjavi z mojim začetkom je zagotovo padla. Ko se spomnim kakšni igralci so bili v 1. SNL pred desetimi leti, pa tudi pred tem … kvaliteta celotne lige je bila večja. Vse skupaj je posledica denarja. Mladi odhajajo prekmalu. Ne moreš jih zadržati, saj jim nimaš kaj ponuditi. Obenem je delo z mladimi edina pot. Ampak znova smo pri denarju. Menim, da bi morali skupaj z državo nekaj spremeniti. Mogoče poskrbeti za olajšave sponzorjev, saj je vlaganja v šport bistveno premalo. Podjetnike bi bilo potrebno pritegniti in posledično dvigniti kvaliteto na igrišču in izven njega. Tudi v smislu organizacije klubov, stadionov. Primerjave s sosednjimi državami so namreč naravnost smešne.”
In za konec tvoj nasvet vsem naslednikom?
“Delo, treniranje. Potrebno je verjeti vase, saj na koncu rezultat vedno pride.”
Besedilo: Nejc Berce
Foto: Sportida
