Vsega lepega je enkrat konec. 37-letni Branko Ilić, član zlate domžalske generacije, ki je leta 2007 klubu prinesla prvi naslov državnega prvaka, se je odločil, da bo nocoj zaključil dolgo in zelo uspešno kariero. Nogometna pot ga je v preteklih letih popeljala v ligo prvakov in na svetovno prvenstvo. Ilke je odšel v Španijo, Rusijo, Izrael, Srbijo, Kazahstan, na Ciper, Japonsko in Dansko, leta 2003 pa je zaigral tudi na slovitem Anfieldu!
Ilke, nocoj boš še zadnjič stopil na igrišče v vlogi profesionalnega nogometaša. Kako je prišlo do te odločitve?
“Do odločitve, ki ni bila enostavna, ni prišlo čez noč. Že kar nekajkrat sem namreč razmišljal o tem, vendar vselej se je ponudila nekakšna priložnost in tako smo pridno vztrajali vse do danes. V tem trenutku ne znam opisati, kaj me je točno pičilo, da sem se tako odločil. Opravil sem številne pogovore tako z družino, kot tudi trenerjem in soigralci, vendar sem 99.9% odločen, da bo to moje še zadnje dejanje.”
S kakšnimi občutki se podajaš v tekmo. Kaj se ti v tem trenutku plete po glavi?
“Preprosto se vsega skupaj še ne zavedam najbolje, saj razmišljam o nocojšnji tekmi tako, kot sem o vsaki doslej. Želim si, da odigramo čim bolje in če je to le možno, tekmo tudi zmagamo. Prepričan pa sem, da bo čas pokazal svoje.”
Zaigral si za številne klube, zaključuješ pa tam, od koder si naredil prestop v tujino, torej v Domžalah. Kako se spominjaš tistega prvega obdobja ob Kamniški Bistrici?
“Res je. Sam sem pri 23 letih prestopil v Španijo, gre za nekaj, česar ne bom nikoli pozabil, saj se je vse skupaj zgodilo praktično čez noč. Prejel sem klic, ali bi odšel v Betis in zgodilo se je. Tedaj smo v Domžalah imeli zares izvrstno ekipo. Veliko je bilo mladih in starejših igralcev, ki so nam pomagali s številnimi nasveti, eden izmed njih je bil tudi Dejan Djuranović, sedanji glavni trener. Zagotovo je lepo zaključiti na taksen način, torej v klubu, ki mi je dal tisto zadnje pred odhodom v tujino. Gre za lepe spomine, ki se jih bom čez vrsto let z veseljem spominjal.”
NK Domžale poznaš iz dveh obdobij. Koliko in kako se je klub razvil v zadnjih skoraj 15 letih?
“Domžale temeljijo kot idealna sredina za mlade igralce. To se tudi dokazuje iz leta v leto. Pred mojim prihodom je klub precej nihal in tako nastopal in v 2. SNL, kot tudi v 1. SNL, vse od leta 2005 pa moštvo nastopa zgolj med elito. Hvala bogu nam je tudi letos uspelo ohraniti ta status in se nam ni potrebno vse do zadnjega boriti za nehvaležno 9. mesto. Glede na velikost mesta in število prebivalcev mislim, da so ljudje, ki se borijo, da so Domžale tako finančno kot tekmovalno kjer so, zaslužijo vse pohvale. Ob vseh uspehih, ki jih je klub nanizal v zadnjih sezonah, se obenem za prihodnost kluba ne bojim.''
Po čem se NK Domžale razlikuje od ostalih. Kaj bi lahko izpostavil?
“Vsi klubi so na svoj način posebni. V vseh klubih se igra nogomet, vsi si želijo zmag, še največja razlika je v številu ljudi, ki stojijo za klubom. Tako v Španiji kot tudi Rusiji, na Japonskem, pa tudi ostalih klubih, je bilo na tekmo vselej po 40 ali 50 tisoč gledalcev, kar je zares velika razlika. Mislim, da bi se v Sloveniji z malce večjim obiskom dvignila tudi kvaliteta same igre, s pomočjo tega bi klubi in ljudje v njem dobili tudi zagon, saj to za seboj povleče boljše finančne kot tudi organizacijske pogoje. V Domžalah pa lahko najbolj izpostavim odnose znotraj kluba, ki so zares fantastični.''
Bilo je veliko klubov, držav, lig, jezikov in zagotovo tudi izkušenj. Kakšni so spomini na igranje po praktično celem svetu?
“Tujina me je naredila takšnega, kot sem danes. Učvrstila je osebnost, saj na začetku ni bilo lahko. Dan danes fantje v tujino odhajajo pri 16 letih, sam sem jih imel 23, vendar sem odšel v državo, kjer nihče ni znal angleško, sam pa tudi nisem ravno poznal španskega jezika. S prvim dnem sem se tedaj osredotočil na učenje španščine, ki jo še danes znam in ravno to je tisto, kar ti nogomet da. Ne gre samo za brcanje žoge, temveč tudi vse izkušnje in prijateljstva. Komunikacija je bila ključnega pomena, saj se moreš pogovarjati, če želiš preživeti. Ljudje te v takšnih klubih sprejmejo z odprtimi rokami, zato je vse skupaj zagotovo bilo malce lažje.''
Osvojil si tudi kar nekaj zanimivih lovorik. Katero bi označil za največjo, takšno, ki ti je ostala v najlepšem spominu?
“Vse imajo posebno mesto v srcu. Težko je izpostavljati samo eno, saj se lahko hitro komu zameriš. Zagotovo je eden največjih uspehov odhod na svetovno prvenstvo, kar sicer ni lovorika, vendar vseeno. Ne glede na to, da nisem zaigral, sem bil del fantastične reprezentance, za katero sem skozi leta odigral ogromno tekem. Seveda bi bil izredno vesel, če bi imel možnost igranja, vendar kljub vsemu je šlo za nekaj zares posebnega. Prav tako gre omeniti povezanost s tedanjimi igralci v izbrani vrsti. Se dan danes smo v stikih z več kot 15 igralci in mislim, da je ravno to največja zmaga in bogastvo, ki ga imam. Obenem mi bo, glede na to, da sem nazadnje po izjemno dolgem času v vlogi kapetana osvojil dvojno krono z ljubljansko Olimpijo, tudi to ostalo v lepem spominu, saj sem v tem klubu pri osmih letih po zaslugi očeta začel svojo nogometno pot. Bil sem tudi v Partizanu, Astani ter na Japonskem, kjer je bilo tudi zelo lepo. Z Domžalami sem v sezoni 2006/07 postal državni prvak, toda v Španijo sem prestopil že pozimi, torej pol leta pred tem, ker pa smo imeli že takrat veliko razliko v točkah, sem tudi sam prejel plaketo in zahvalo s strani kluba. Ekipa se je oblikovala že dve leti pred tem, ko smo bili bitko z Gorico, ki je bila tedaj zelo močna in tudi pred nami dvakratni prvak. Gradilo se je leta, da smo osvojili prvenstvo in tako je bilo tudi v zadnjem obdobju. Tako pod vodstvom Luke Elsnerja kot tudi Simona Rožmana. Letos smo imeli slabšo sezono, ampak to je nogomet, tudi takšne stvari se dogajajo in prav to nas lahko spomni, da ni vse samoumevno ter da je vsak uspeh dosežen samo z načrtnim in trdim delom.”
Leta 2010 si bil del reprezentance, ki je odpotovala na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Kako se spominjaš tega zgodovinskega trenutka in tudi konec koncev kar enajst letnega obdobja v izbrani vrsti?
“Spomini so nepozabni. Zelo dobro mi je ostala v spominu prva tekma. Bilo je leta 2004, ko me je tedanji selektor Branko Oblak vpoklical za tekmo proti Srbiji in Črni Gori, ki je bila odigrana na kultnem stadionu Bežigrad. V moštvu gostov so bili igralci, kot so Savo Milošević, Dejan Stanković, Nemanja Vidić, Mateja Kežman, sam pa sploh nisem dojemal, kaj se dogaja in od takrat sem bil vse do, na nek način žalostne tekme z Ukrajino, ko smo izgubili dodatne kvalifikacije leta 2015, član reprezentance, na katero me vežejo zares izjemo lepi spomini.”
Vedno pa verjetno ni bilo lahko. Kako veliko podporo ti je predstavlja družina?
“Potrebno je izpostaviti tako očeta kot mamo. Zraven je bila tudi sestra, ki je sicer nogomet ni preveč zanimal. Oče me je vselej spremljal in vozil na treninge. Zadovoljen sem bil vedno, ker ni bil med “tistimi”, saj vemo, kaj se vse danes dogaja na tem področju. Presrečen sem, da imam takšnega očeta, ki nikoli ni izvajal pritiska. V času moje mladinske kariere ni bilo organiziranih avtobusnih prevozov, ampak so nas starši pobrali po 4, 5 v avto in smo zdrveli na tekmo. Veliko podporo predstavlja tudi sedanja žena, ki me spremlja praktično povsod, izredno motivacijo seveda predstavljajo tudi otroci. Ne samo nogometno, vendar ko postaneš starš, se pogled na svet v celoti spremeni in sedaj bi lahko rekel, da je čas, da preneham in ponudim priložnost mladim, saj jim nočem zavzemati mesto in tako je tudi z otroci. Sami odraščamo, časi se spreminjajo in let ne moremo zavrteti nazaj kot kilometre na kakšnem avtu.”
Je bila tvoja zadnja sezona v karieri ena izmed bolj dramatičnih? Kam bi jo lahko uvrstil po razpletu dogodkov s sicer srečnim koncem?
“Zagotovo. Ko sem se pred enim letom vrnil v Domžale, je bil cilj, da sezono zaključimo pri vrhu. Vsi dobro vemo, kaj se je nato pripetilo, vendar pričakovanja so eno, realnost pa povsem nekaj drugega in nas je realnost malce zavedla. Nismo se zavedali, da lahko pridemo v takšno situacijo, toda potrebno je priznati, da smo se na to tudi dobro odzvali. Z Dejanom Djuranovićem in novim strokovnim vodstvom nam je uspelo in seveda smo vsi skupaj v tem trenutku zelo veseli in srečni, da smo sezono mirno pripeljali do konca ter da fantje po zaslugi tega v novo tekmovalno leto vstopijo v pozitivnem vzdušju.”
Kaj sledi? Kaj te čaka v naslednjem poglavju?
“Najprej sledi počitek z družino. Na pogosto zastavljeno vprašanje v zadnjih dneh “Ilke, kaj boš pa sedaj počel?” pa še ne znam odgovoriti, saj dokončnih rešitev še nimam. Zagotovo se še naprej vidim v nogometu, zato mi je tudi prvi cilj ta, da pridobim trenersko C licenco, na katero sem se že vpisal.”
Tvoje zadnje sporočilo vsem sedanjim soigralcem in mladim fantom, ki svojo nogometno pot šele začenjajo …
“Sem takšen tip igralca in človeka, to mladi dobro vedo, ki želi vsak dan pomagati z nasveti. Včasih sem tudi malce prenaporen, ampak seveda dobro namerno. Vsem skupaj sporočam, naj ne zapravijo svojega dragocenega časa, naj trdo delajo, saj bo tudi pri njih hitro prišel čas slovesa. V veliko čast mi je bilo deliti slačilnico z vsemi fanti, ki nastopajo v rumenem. V tem privilegiju, ki ga imamo, je preprosto treba uživati. Trendi se spreminjajo, mladi dobivajo vse več priložnosti, zato naj ponujeno izkoristijo, kolikor se le da!”
Hvala za vse in srečno, Ilke!
Besedilo: Nejc Berce
Foto: Lado Vavpetič
