Po kratkem zimskem premoru so se člani MNC Domžale, ki imajo status profesionalnega nogometaša, vrnili na treninge. Kopica jih v tem trenutku vadi s člansko zasedbo, med njimi pa je tudi 16-letni vratar Lovro Štubljar. Kapetan selekcije U17 se je ob vstopu v novo koledarsko leto dotaknil svojih prvih nogometnih korakov, navdiha, soigralcev in vsakdanjega življenja.
Prvi koraki
Prihajam iz Metlike, mesta v Beli Krajini, ki leži ob reki Kolpi in po njej se obenem imenuje tudi moj prvi nogometni klub NK Kolpa. V domačem okolju sem se z nogometom začel ukvarjati pri petih letih, glavni ''krivec'' za to pa je moj oče Anton. Tedaj sem si zares veliko tekem ogledal tudi na televiziji. Spremljal sem praktično vsa najmočnejša prvenstva in prav po zaslugi tega sem hitro vedel, da se bom tudi sam ukvarjal z nogometom, ki ga je pred menoj sicer treniral tudi starejši brat Anže.
Kot sem že dejal, se je vse skupaj začelo pri Nogometnem klubu Kolpa. Tam sem bil vratar že od samega začetka. Razlog za to odločitev je preprost. Ko sem bil mlajši sem bil namreč malce močnejši od ostalih, po domače povedano debel, zato veliko izbire ni bilo ravno na voljo (smeh).
Pri 13 letih sem nato prestopil v Krko, kjer sem preživel tri leta. V Novem mestu sem branil barve selekcij U13, U14 ter U15 in se obenem naučil zares ogromno vratarskih veščin, toda vsakodnevni urnik je bil zelo zahteven. Starši me zaradi obveznosti v službi niso mogli voziti na trening, zato sem takoj po zaključku pouka v OŠ Metlika odšel na avtobus in med vožnjo do Novega mesta, ki je trajala 45. minut, tudi pojedel kosilo, ki mi ga je mama pripravila pred jutranjim odhodom v službo. Ob prihodu v Novo mesto me je nato čakalo še približno 30. minut hoje do stadiona. Vadbe so potekale do 16h30, nakar me je oče odpeljal domov, kjer sem preostanek dneva izkoristil za opravljanje šolskih obveznosti.
Do prestopa v Domžale je v mesecu juniju 2019 prišlo zelo hitro. Vodja MNC Jernej Javornik je kontaktiral mojega očeta in nekaj dni kasneje sem po nekaj pogovorih in poskusnem treningu že bil član Domžal, kamor sem prišel ob prehodu v kadetsko ekipo. Nemudoma sem se preselil v domžalsko Akademijo, kjer redno bivam, v Domžalah prav tako obiskujem srednjo šolo. S tukajšnjim življenjem moram povedati, da sem izredno zadovoljen, saj si takšne pogoje za razvoj želi vsak mladi nogometaš. Klub odlično skrbi za našo rast tako na igrišču kot izven njega in kljub temu, da nisem veliko doma, si želim, da bom po tej poti uspešno stopal še naprej.
V letu 2020, ki je bilo zelo nenavadno, sem bil prvič del reprezentance U16. Gre za veliko čast. Pod vodstvom Tomaža Petroviča sem se počutil odlično, veliko soigralcev sem poznal z medsebojnih ligaških dvobojev. Še večjo čast predstavlja zastopanje Slovenije pod vodstvom Boštjana Cesarja. Slednji je vodenje reprezentance U16 prevzel ob koncu lanskega leta in sam komaj čakam, da bomo znova oblekli reprezentančne barve in nadaljevali z napredkom.
Navdih
Moj idol v času prvih nogometnih korakov je bil Iker Casillas. Vratarsko kariero je sedaj že zaključil, vendar v dresu Španije in Real Madrida je bil neverjeten. Pretirane višine ni imel, njegov način branjenja pa me je povsem navdušil. Sem navijač Juventusa, toda v tem trenutku največ pozornosti posvečam Interjevemu Samirju Handanoviću in Janu Oblaku. Gre za slovenska vratarja, ki sta vsem mlajšim čuvajem mreže velik vzor.
Izmed vseh tekem, ki sem si jih ogledal v živo, mi je v spominu ostal dvoboj slovenske reprezentance. Šlo je za tekmo z Anglijo. Stadion v Stožicah je bil povsem poln, vodstvo Novakovića je Wilshere z dvema goloma preobrnil v prid gostov, nato je sledilo izenačenje Pečnika in neverjetno veselje, za končni izid 2:3 pa je samo dve minuti kasneje poskrbel Wayne Rooney. Zadetek v zadnjih minutah tekme me je povsem razjezil. Bil sem na robu solz in tega srečanja se še danes zelo dobro spominjam, čeprav je bilo odigrano že leta 2015.
Moja najljubša ekipa je Juventus, naj vratar brani za moštvo Interja, zato je jasno, kje bi rad nekoč nastopal. Redno branjenje v Serie A je življenjski cilj, ki je s pravo mero trdega dela in predanosti, dosegljiv. Še pred tem bi seveda rad uspešno zastopal barve mlajših selekcij Domžal in tudi članskega moštva. Pred mano je dolga pot, toda verjamem, da sem tega sposoben. Hkrati mi je zelo pomembno nastopanje za slovensko reprezentanco. Tudi v dresu z državnim grbom želim postopoma napredovati in biti del starejših selekcij, sanje vsakega izmed nas pa je igranje za člansko reprezentanco. Konkurenca je velika, a dobrodošla. Brez nje v nogometu preprosto ne gre.
Soigralci
V moštvu nas je kar veliko, vendar se med seboj odlično razumemo. Glede na to, da prebivam v Akademiji, največ časa preživim s soigralci, ki so prav tako tukaj. To so Lan Lekše, Jernej Belinc, Gašper Černe, Nejc Klašnja in številni ostali, največ časa pa zagotovo preživim z Nickom Percem.
Kar precej nas prihaja iz malce bolj oddaljenih krajev, toda omogočeno nam je praktično vse. Boljše si pri teh letih sigurno ne bi mogel želeti. Akademija NK Domžale je edinstveni primer v Sloveniji, prav tako sem zelo zadovoljen z vsemi trenerji, ki so vselej spoštljivi in jim lahko vselej zaupamo.
V zaključku preteklega leta sem prišel do prve profesionalne pogodbe, potrditev dobrega dela pa predstavlja redno treniranje s člansko zasedbo Domžal. Še kar naprej mi je malce nenavadno, saj sem jih nedolgo nazaj opazoval zgolj po televiziji, sedaj pa si z njimi delim slačilnico. Vsi so me odlično sprejeli, s strani Grege Sorčana in Ajdina Mulalića obenem dobim tudi veliko uporabnih nasvetov.
Vsakdan
Na prvem mestu je nogomet, nato pride šola. Vsak nogometaš, ki reče drugače, laže (smeh). Na aktualno smer šolanja sem se prepisal iz računalniške šole, ki je zelo zahtevna. Treningi s člansko ekipo potekajo večinoma v dopoldanskih urah, zato zamudim veliko predavanj. Snovi, ki jo je bilo na računalniški smeri potrebno nadoknaditi, je bilo povsem preveč in sledil je prepis na Srednjo šolo Domžale, smer strojnega tehnika, kjer šolske obveznosti trenutno potekajo preko spleta.
V prostem času, ki ga v krogu družine najraje preživim v domačem okolju, si rad ogledam kakšen film ali pa poslušam glasbo. Predvsem Pop in Balkansko zvrst, kjer bi izpostavil Reljo in Djanija. Če pogledam malo širše mi je všeč tudi Justin Timberlake. Playstation me spravlja ob živce, zato ga nič več ne igram. V teh negotovih časih je to sicer malce oteženo oziroma onemogočeno, vendar zelo rad se hkrati družim s prijatelji. Večina jih prihaja iz Metlike, kar nekaj jih imam tudi že v Domžalah oziroma Ljubljani. V središču mesta smo pred začetkom koronavirusa oziroma karantene preživeli kar veliko časa.
Naj hrana: S športnega vidika je to riž in piščanec z naravno omako, na drugi strani pa zagotovo Pizza ali pa pečena jagnjetina.
Besedilo: Nejc Berce
Foto: Lado Vavpetič
