Po štirih letih zapuščate Nogometni klub Domžale. Odigrali ste 134 tekem in dosegli dva gola. S kakšnimi občutki zapuščate rumeno družino?
V Domžalah sem preživel štiri izjemna leta. Če povem po pravici, imam ob odhodu mešane občutke. Po eni strani sem neizmerno vesel, ker mi je uspelo narediti še en korak naprej v svoji karieri, po drugi pa sem tudi malce žalosten, ker zapuščam takšno sredino. Imel sem super soigralce ter izjemne trenerje, s katerimi sem bil zelo povezan. Seveda ne smem pozabiti niti na ljudi, ki delajo v pisarni in so glavni tvorci naše rumene družine. Vem, da v profesionalizmu ni prostora za čustva, ampak lagal bi, če bi rekel, da sem ob odhodu ostal hladen. Hudo mi je, vendar vem, da so vsi veseli zame in verjamejo vame. Zavedajo se, da je to samo naslednja stopnička v moji karieri in zagotovo ne zadnja. To mi vliva samozavest in daje dodatno moč za naprej.
Po koncu jesenskega dela prvenstva ste dejali, da se vam nikakor ne mudi s prestopom v tujino. S čim vas je prepričal turški Konyaspor?
Res sem to rekel in res je, da se mi ni mudilo. S svojim agentom Denisom Selimovićem sva bila dogovorjena, da bom pozimi odšel le v primeru zelo dobre ponudbe. Nisem hotel oditi pod vsako ceno. Osebno sem si najbolj želel prve turške lige. Odločen sem bil, da bom odšel le v primeru, da dobim dobro ponudbo iz te lige, v nasprotnem bi ostal. V Domžalah sem imel odlične pogoje za napredovanje in prepričan sem, da bi, če ne bi bilo super ponudbe pozimi, ta zagotovo prišla poleti. Ponudba je prišla in zagrabil sem jo z obema rokama. Rekel sem si: 'Nejc, to je to, kar si si želel in čas je da greš.' Neizmerno sem vesel tega prestopa in hkrati zelo motiviran, da se dokažem v novi sredini.
To je vaša druga pot v tujino. Koliko vam bo izkušnja iz Romunije pomagala v Turčiji?
Zagotovo mi bo prva izkušnja prišla prav. Sedaj sem štiri leta starejši in tudi mentalno veliko bolje pripravljen na tujino kot sem bil takrat. Poleg tega imam sedaj tudi bolj jasno vizijo za naprej, tako da točno vem, zakaj sem tukaj in kakšni so moji cilji. Vse bom naredil, da to ne bo moja zadnja postaja in da bom šel še stopničko višje. Zavedam se, da bodo prišli tudi težki trenutki in takrat mi bo izkušnja iz Romunije zagotovo prišla prav. Zame to ne bo nekaj novega, saj je bilo v Romuniji kar precej težkih trenutkov. V ekipi imamo tudi po enega Srba, Bosanca in Bolgara, tako da glede komunikacije ne pričakujem težav. Vse od mojega prihoda mi pomagajo, da se čim prej prilagodim. Tudi ostali igralci, celotno vodstvo in klubsko osebje so me zelo lepo sprejeli. Vse skupaj poteka veliko bolje in lepše kot v Romuniji. Res se počutim kot pravi nogometaš. Imam vse kar potrebujem in ni mi potrebno razmišljati o ničemer drugem kot o nogometu.
V Domžalah ste bili kapetan dolgoročne zgodbe, ki se je začela s prihodom Luke Elsnerja na mesto glavnega trenerja. Razvoj zgodbe sovpada tudi z vašim izjemnim razvojem. Kako gledate na ta projekt in kaj mu napovedujete?
Ko je Luka Elsner prišel na mesto glavnega trenerja, sem vedel, da se v Domžalah začenja lepa zgodba. Očitno je, da se nisem motil, saj se je v dveh letih naredil ogromen napredek, ki mu ni videti konca. Zakaj? Preprosto zato, ker Luka in njegovi sodelavci vsak dan garajo in to delovno vnemo prenašajo na igralce, ki vse bolj in bolj dojemajo, da samo delo in odrekanje prinašata rezultate. Morate vedeti, da se je v zadnjem letu in pol zamenjala skoraj celotna enajsterica, a kljub temu Domžale ostajajo med prvimi tremi klubi v Sloveniji. To pove ogromno o delu strokovnega vodstva. Dokler bo na čelu te ladje trenutno strokovno vodstvo, se za za razvoj igralcev v NK Domžale ni bati. Razvoj igralcev se bo na koncu odrazil tudi na rezultatih.
Kako bi opisali vaš čas v Domžalah?
Bilo je fantastično. Brez pretiravanja lahko rečem, da so bila celotna štiri leta res lepa. Začelo se je z mojim prihodom h trenerju Darku Birjukovu. Po vsega treh mesecih je prišel Stevan Mojsilović. Obdobje pod njegovim vodstvom je bilo težko. Čeprav je bil poseben in je velikokrat pretiraval, vseeno ni bil le slab. Pri njem sem prepotoval pot od klopi za rezervne igralce do kapetanskega traku. Pod njegovim vodstvom sem se psihično zelo utrdil in na tem področju sem od njega veliko odnesel. Tudi napori, ki smo jih preživljali predvsem med pripravami, včasih niso bili človeški, ampak vse skupaj sem vedno vzel kot pozitivno in si mislil, da se mi bo enkrat obrestovalo. Naučil sem se reka, ki ga radi uporabljajo naši južni sosedje: ''šuti i radi'' (Bodi tiho in delaj op.p.). Potem je prišel Luka. Nikoli ne bom pozabil naše druge tekme, ko smo na Stožicah Olimpijo premagali s 3:0. To je bil res poseben dan. Prva zmaga Luke in res sem bil srečen, da smo tako dobro začeli pod njegovim vodstvom. Po resnici povedano sem takrat mislil, da bo šlo vse samo še navzgor, toda čez čas vidiš, da je iz danes na jutri nemogoče narediti vrhunski rezultat. Za to je vedno potreben čas. Jesenski del smo izkoristili za uvajanje v nov sistem dela, spomladi pa sem se hudo poškodoval in bil kar tri mesece odsoten. Preživljal sem najtežje trenutke v svoji karieri. Ko sem prišel na poletne priprave, sem bil odločen začeti znova in sam sebi dokazati, da sem sposoben velikih stvari. Začel sem ceniti vsak posamezen trening in tekmo, kar pred poškodbo iskreno povedano nisem.
Luka Elsner vam je zaupal kapetanski trak. Kaj vam je to pomenilo?
S tem je pokazal spoštovanje in neverjetno zaupanje. Hkrati mi je vlil samozavest in novo voljo do dela. To je bil zame nov začetek. Vsak trening sem dal od sebe svoj maksimum in vsako tekmo sem pustil srce na igrišču. Po slabem letu je šla moja kariera počasi navzgor, potem pa je prišel marec 2015, ko se je zgodil klik v glavi in začel se je strm vzpon mojih iger. Treniral sem še več in postajal še bolj samozavesten, kar je bilo očitno tudi na tekmah. Vseskozi mi je bil v veliko pomoč tudi Rok Hanžič. Velikokrat mi je s svojimi nasveti pomagal rešiti težavne situacije v igri. Za moj razvoj pa so zagotovo najbolj zaslužni moji soigralci, brez katerih ne bi bil tako dober nogometaš. Sledi celotno strokovno vodstvo, ne smem pa pozabiti niti naših terapevtov in ekonoma, ki mi je tudi izven delavnih ur vedno pripravil opremo za individualne treninge. Seveda so tukaj še moj agent Denis Selimović, ki je v zadnje pol leta zame naredil ogromno. Nikoli pa mi ne bi uspelo brez moje družine, očeta in mame, ki sta moja največja podpornika od samega začetka kariere ter mojih najožjih prijateljev, ki mi vedno stojijo ob strani.
Kaj vam bo iz domžalskih časov najbolj ostalo v spominu?
Zagotovo dvakratno igranje v Evropi in tudi nekaj res odmevnih zmag, od nepremaganosti na Stožicah do uvrstitve v polfinale pokala v Kopru. Edini grenak priokus je, da z Domžalami nisem uspel osvojiti nobene lovorike. Mogoče pa do tega še pride. (smeh) Pogrešal pa bom prav vse, kar je povezano z Domžalami. Soigralce, trenerje, ljudi iz kluba, stadion, trening igrišča... Nogometni klub Domžale bo imel vedno poseben prostor v mojem srcu.
Kaj napovedujete za spomladanski del sezone Prve lige Telekom Slovenije? Ali lahko Domžale presenetijo vodilni dvojec?
Težko je karkoli napovedati. Poleg tega nikoli nisem blestel v napovedih. Fantom sporočam, da naj celotne priprave trdo delajo, saj je to osnovni pogoj za dober rezultat. Čim manj govorjenja in čim več dela, saj le to prinaša rezultat. Verjamem, da lahko osvojijo pokal in mešajo štrene Olimpiji in Mariboru. Da se bo to res zgodilo, bo potrebno ogromno truda in konec koncev tudi malce sreče, kajti brez nje tudi ne gre. Navijam za vas!
Tekst: Grega Krmavnar
Foto: Lado Vavpetič
